ČRNA JELŠA (Alnus glutinosa Gaertn.) Angleški prevod: Common alder Nemški prevod: Schwarzerle

Družina: brezovke (Betulaceae)

Razširjenost v Sloveniji in rastišče: Črna jelša je v nižinah splošno razširjena. Raste ob dolinskih rekah in potokih, na zamočvirjenih terenih in povsod tam kjer je podtalnica visoka. V panonskem svetu ob Muri in Ledavi imamo večje, čiste sestoje jelše. Redkeje raste nad 800 m nadmorske višine.

Opis: Drevo s skoraj vodoravnimi vejami zraste do višine 30 metrov. Listi so enostavni, narobe jajčasti, na vrhu so zaokroženi do izrobljeni, rob je topo nazobčan. Les na zraku postane fluorescentno rdeč. Listi in mladi poganjki so lepljivi, kar nakazuje latinsko vrstno ime glutinosa – lepljiva. Simbiontske aktinomicete v koreninskih gomoljčkih jelš fiksirajo atmosferski dušik, s čimer črne jelše posredno bogatijo tla z dušikovimi spojinami.

Jelša cveti pred olistanjem. Moška in ženska socvetja so na istem drevesu, razvijejo se že poleti in prezimijo.  Moška socvetja se v zgodnji pomladi podaljšajo v dolge rdečerumene mačice iz katerih se siplje cvetni prah, ženski klaski se obarvajo temnordeče. Jelšo zlahka prepoznamo po plodovih – “storžkih”, ki na drevesu ostanejo čez zimo do poletja, ko na vejah začnejo dozorevati novi plodovi.

Opraševanje: Z vetrom.

Druge vrste jelš v Sloveniji: Rod jelš je v slovenski flori zastopan s tremi vrstami. Poleg črne jelše (Alnus glutinosa Gaertn.), sta v Sloveniji avtohtoni še siva (Alnus incana Moench.) in zelena jelša (Alnus viridis DC.). Siva jelša raste po pobočjih v alpskem in predalpskem svetu  ter ob zgornjih tokovih potokov in rek. Zelena jelša je večji grm ali manjše drevo, ki raste v subalpinskega pasu na območju gozdne meje, le redko nižje na mraziščih. V Sloveniji je razmeroma redka vrsta.

Cvetni prah: Cvetni prah je okroglast, v polarnem pogledu je najpogosteje peterokotne oziroma štirikotne oblike, redko šesterokotne. Ima 4 do 5 (redko 6) kalitvenih odprtin – porov. V premeru meri 22,1 (20-23) µm.

Čas pojavljanja cvetnega prahu: Cvetni prah sive in črne jelše se pojavlja od februarja do aprila (siva s cvetenjem nekoliko prehiteva črno jelšo), v toplih zimah že v drugi polovici januarja.

Zelena jelša cveti v gorah (na gozdni meji) v drugi polovici maja in v juniju. Cvetni prah, ki ga prinese veter, v majhnih količinah registriramo tudi na nižinskih merilnih postajah in ob morju.

Alergenost: Srednje visoka.

Glavni alergen: Glavni alergen cvetnega prahu ješe je Aln g 1, uvrščamo ga med proteine, povezane s patogenezo rastlin (PR-10). Poleg glavnega alergena je lahko v navzkrižne reakcije vpleten tudi panalergen Aln g 4.

Navzkrižne reakcije:

Možne so navzkrižne reakcije z alergeni cvetnega prahu leske in breze in z drugimi rodovi znotaj reda bukovcev(red Fagales).

Zanimivosti:

Glavni alergen jelše in glavni alergen breze (Bet v 1) sta sorodni molekuli. Strukturno se razlikujeta v tem, da ima Bet v 1 več vezavnih mest za specifična protitelesa kot Aln g 1. Alergiki, preobčutljivi za cvetni prah jelše, so zato vedno preobčutljivi tudi za cvetni prah breze.

V lepem vremenu in prisotni zimski toplotni inverziji so lahko dnevne obremenitve zraka s cvetnim prahom najvišje sredi noči.

Križanec špetova jelša (Alnus X spaethii), ki jo sadijo tudi pri nas, cveti 1-2 meseca bolj zgodaj od ostalih jelš, že v decembru.