V seznamu odpadkov je mnogo odpadkov razvrščenih tako, da se jim lahko pripiše oznaka “nevarni” oziroma “nenevarni odpadek”. Ti odpadki se morajo uvrstiti kot nevarni odpadki, dokler niso ovrednotene njihove nevarne lastnosti, kot je določeno v Uredbi o odpadkih. Pri tem se določijo vse lastnosti, zaradi katerih so odpadki nevarni, in sicer od HP 1 do HP 15. Tem odpadkom se, na osnovi vrednotenja nevarnih lastnosti, določi številka odpadka.

Če ima odpadek vsaj eno od nevarnih lastnosti, se mora vrednotiti kot nevarni odpadek!

Zakaj je nujno poznavanje sestave odpadka?

Za namen preverjanja nevarnih lastnosti odpadka se poleg izvedenih kemijskih analiz upoštevajo tudi podatki iz varnostnih listov, karakteristike tehnološkega postopka nastajanja odpadka, vhodne surovine …, saj je bistvenega pomena, da poznamo sestavo in posledično karakteristike odpadka. Samo tako lahko pravilno določimo nevarne lastnosti odpadka.  

V primerih, ko se lahko odpadek uvrsti kot nevarni oziroma kot nenevarni, je preverjanje nevarnih lastnosti obvezni sestavni del ocene odpadka pred odlaganjem na odlagališča za nenevarne in inertne odpadke!

Zaupanja vredni rezultati preverjanja nevarnih lastnosti

Preverjanje nevarnih lastnosti od HP 1 do HP 15 se izvaja skladno z Uredbo o odpadkih (Ur. list RS, št. 37/2015 in 69/2015), prilogo Uredbe 1357/2014/EU in Uredbo Sveta (EU) 2017/997.

Na osnovi znane sestave odpadka je treba za posamezne komponente odpadka določiti oznake stavkov o nevarnosti (H-stavki), in sicer skladno z Uredbo (ES) št. 1272/2008. Na osnovi poznanih deležev komponent odpadka in njihovih stavkov o nevarnosti se določijo nevarne lastnosti od HP 1 do HP 13 in HP 15, in sicer skladno s prilogo Uredbe 1357/2014/EU, ter lastnost HP 14 skladno z Uredbo Sveta (EU) 2017/997.

Preverjanje nevarnih lastnosti je potrebno v naslednjih primerih:

• kadar je odpadek razvrščenih tako, da se mu lahko pripiše oznaka za nevarni oziroma nenevarni odpadek,
• v primeru čezmejnega premeščanja odpadka,
• kadar se številka odpadka konča z 99,
• v primeru kakršnega koli dvoma glede nevarnih lastnosti odpadka (ki naj bi bil uvrščen kot nenevarni),
• ostalo (npr. kontrola ustreznosti številke odpadka).