Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
objave
javne-objave
Lupa

Opičje koze

V Evropi, Severni Ameriki in Avstraliji od začetka maja beležimo več primerov okužb z virusom opičjih koz, ki se sicer pojavlja v tropskih gozdnatih predelih Afrike, kjer je virus endemičen. V Sloveniji je bil 24. maja potrjen prvi primer okužbe. Virus poznamo že več kot petdeset let. NLZOH lahko po potrebi izvaja molekularno detekcijo virusa z metodo PCR.

Virus, ki povzroča opičje koze, je soroden virusu, ki je povzročal črne koze. To bolj nevarno bolezen smo s pomočjo globalne kampanje cepljenja uspeli izkoreniniti.

Naravni gostitelji virusa opičjih koz so mali sesalci (miši, podgane) in nekatere veverice. Z njih se virus občasno prenese tudi na ljudi. Prve okužbe pri ljudeh so odkrili leta 1970 v Kongu. V 11 centralno in zahodno afriških državah je bolezen stalno prisotna.

Prenos virusa

Bolezen se prenaša kapljično z ugrizom ali neposrednim stikom s krvjo, mesom ali telesnimi izločki okuženih živali – opičje koze so torej zoonoza.

Okužba se prenese z bližnjim stikom z obolelim, preko kože, iz mehurčkov, izločkov mehurčkov ali razjedic na koži oboleleg. V primerih, ki jih trenutno opazujemo, je v veliki večini prišlo do prenosa ob spolnem odnosu, kjer gre seveda za neposreden kontakt kože. Ali se okužba prenaša tudi spolno, še ni ugotovljeno.

Po sedanjem vedenju okužbo na druge prenašajo le oboleli, ki imajo bolezenske znake.

Ker gre za prenos preko okuženih izločkov, je mogoč tudi prenos preko okužene posteljnine, brisač in osebnih predmetov, ki pridejo v stik s kožo.

Bolezenski znaki in potek bolezni

Bolezenski znaki se pojavijo okoli 6 do 13 dni po okužbi, največ pa po 21 dneh. Sprva so v ospredju splošni znaki, kot so vročina, glavobol, bolečinami v mišicah ter povečanimi in bolečimi podkožnimi bezgavkami. Nato se pojavi značilni izpuščaj, ki je glavni razpoznavni klinični znak opičjih koz. Pri »klasični bolezni« se pojavi najprej na obrazu in se nato širi na okončine, tudi dlani in stopala. Pri sedanjem izbruhu bolezni gre za nekoliko drugačen potek, saj se izpuščaj večinoma najprej pojavi na območju anusa in genitalij in se nato lahko razširi na druge dele kože.

Izpuščaj je podoben tistemu pri noricah in se začne kot rdečina, ki preide v bunčico, sledi mehurček, ki se zagnoji in na kocu sledi krasta. Izpuščaj je pogosto srbeč in boleč.

Zdravljenje in cepiva

Večina okužb poteka blago, zato hospitalizacija ni potrebna. Po potrebi bolnike zdravijo samo simptomatsko z zdravili proti vročini in bolečinam. Bolezen izzveni v dveh do štirih tednih. Za ranljivejše, kot so npr. imunsko oslabljeni ljudje, pa so na voljo protivirusna zdravila.

Cepivo proti črnim kozam deluje tudi proti opičjim kozam. Osebe, ki so bile cepljene proti črnim kozam (to so osebe rojene do leta 1978 in starejše), so v 85 odstotkih zaščitene tudi pred opičjimi kozami. Splošna uporaba za enkrat ni smiselna in potrebna. Razvito pa je tudi že sodobno cepivo proti črnim kozam, ki ni živo, virus se v telesu ne namnožuje.

Epidemija?

Večje epidemije opičjih koz ne pričakujemo. “Prenos s človeka na človeka je bistveno težji kot npr. pri SARS-CoV-2. Nadalje gre za virus, katerega genom je v obliki dvojno vijačne DNK in ti virusi se mnogo manj spreminjajo kot virusi, katerih genom je enojna RNK (npr. SARS-CoV2 in gripa). Trenutno je potencialna nevarnost predvsem hitro širjenje pri osebah z več spolnimi partnerji, pri katerih je večje, a še vedno zmerno tveganje za prenos okužbe,” pojasnjuje virologinja mag. Katarina Prosenc Trilar.

Trenutno SZO beleži okoli 280 laboratorijsko potrjenih primerov v 32 državah izven Afrike in prijavljenih je še okoli 200 sumov na okužbo z opičjimi kozami. Smrtnega primera še ni bilo. To gotovo niso vsi primeri, a številke vendarle niso zelo visoke.

Diagnostika

Diagnostiko opičjih koz v Sloveniji zagotavlja Laboratorij za zoonoze na IMI. Na NLZOH pa je organizirana molekularna detekcijo z metodo PCR v Ljubljani in v Mariboru za primer, da bi se pojavila potreba po diagnostiki večjega števila sumov na obolenje.

Zakaj bolezni pravimo opičje koze, če so njihovi naravni gostitelji mali sesalci? Virus so prvič opisali leta 1958, ko so se z njim okužile opice, ki so jih imeli kot poskusne živali v laboratoriju na Danskem.

Storitve
Kakovost
Iskanje
O nas
Lokacije
Skip to content